Kdo je odvetnik?

Odvetnik je pravnik s pravniškim državnim izpitom, ki izpolnjuje zakonske pogoje za opravljanje odvetniškega poklica in je član Odvetniške zbornice Slovenije. Odvetništvo je samostojna in neodvisna služba, ki opravlja pomembno funkcijo v pravosodnem sistemu

Odvetnik v okviru svojega poklica ne sodi in ne odloča, prav tako nima ne politične ne oblastne moči, lahko pa s svojim delovanjem pomembno prispeva k pravilnost različnih odločitev. (Plauštajner Konrad, O osebnosti odvetnika, Pravna praksa, št. 12, 1993, str. 18-20,  dostopno na portalu IUS INFO). Odvetnik s svojim znanjem in na podlagi izkušenj pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine, pogodbe in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. Odvetništvo je kljub svoji posebni državni in družbeni funkciji gospodarska dejavnost. V Sloveniji lahko trenutno odvetnik opravlja svoj poklic kot posameznik ali v odvetniški družbi, pogovorno odvetniški pisarni.

Odvetniki so pri opravljanju svojega poklica zavezani k spoštovanju Ustave, Zakona o odvetništvu z Odvetniško tarifo, Kodeksa odvetniške poklicne etike ter številnih avtonomnih aktov Odvetniške zbornice Slovenije. Na mednarodni ravni pa tudi k širokem naboru direktiv EU ter Kodeksu poklicne odvetniške etike CCBE

Vloga odvetništva

Dejstvo, da je odvetništvo umeščeno kot del pravosodja, kaže na poseben pomen odvetništva za delovanje države, zlasti za delovanje sodne oblasti ter za uresničevanje pravic in svoboščin posameznikov in pravnih oseb v razmerju do organov oblasti in drugih posameznikov ali pravnih oseb. Vloga odvetništva pri opravljanju dejavnosti torej ni samo pri zasledovanju interesov udeleženih strank postopka, ampak tudi širšega oziroma družbenega (javnega) interesa. V tem smislu mora vsak odvetnik prispevati k uresničevanju pravice, povečanju kakovosti sojenja, vzdrževanju zaupanja in ugleda odvetništva, razvoju prava v praksi, k razbremenitvi sodišč in s tem k pospešitvi postopkov in zmanjšanju zaostankov na sodiščih. Potrebno se je zavedati, da se poslanstva odvetništva ne da realizirati institucionalno, ampak se ta udejanja šele na individualni ravni z delovanjem vsakega odvetnika posebej. Vedno je odvetnik posameznik tisti, ki v konkretnih primerih svetuje, zastopa in ščiti stranko. (Vir: Predlog zakona o odvetništvu (ZOdv-1))

Odvetniška poklicna etika 

Kot eno glavnih lastnosti, ki odvetništvo ločuje od drugih poklicev, lahko izpostavimo odvetniško poklicno etiko. Odvetniška poklicna etika je zapis načel in pravil, ki odvetnika zavezuje k spoštovanju humanosti, kulturnosti, človekovega dostojanstva, resnice in pravice pri opravljanju svojega dela in v odnosu do strank (tudi nasprotnih), družbenih in državnih organov in družbe. 

Odvetniški kodeks je izraz avtonomne volje odvetnikov, da se samoregulirajo in določene odklone sankcionirajo. Posebnost kodeksa je ravno v tem, da ni samo zbir o pričakovanem in priporočljivem ravnanju ampak so številne kršitve teh pravil tudi disciplinsko sankcioniranje. (Plauštajner). Tako na primer kodeks med drugim odvetnika zavezuje, da mora stranko že vnaprej seznaniti s predvidenim potekom postopka in okvirnimi stroški, nadalje je stranko dolžan vestno in požrtvovalno zastopati in zagovarjati v okviru zakonitih sredstev, prav tako pa zavezuje odvetnika k ohranjanju zaupnosti s stranko ter neprestanem izobraževanju in izpopolnjevanju njegove strokovnosti. Več o posameznih načelih še v nadaljevanju te strani.

Kaj je Odvetniška zbornica Slovenije? 

Zbornica je krovna poklicna organizacija odvetnikov, ki opravlja z zakonom določene naloge za delovanje, nadzor in razvoj odvetništva, npr. spremljanje in obravnava problematike dela odvetnikov, skrb za skladen razvoj odvetništva, sprejemanje kodeksa odvetniške poklicne etike, vodenje imenika odvetnikov, skrb za strokovno izpopolnjevanje članov; ter zastopa poklicne in socialne interese svojih članov. Delovanje zbornice ureja Statut Odvetniške zbornice Slovenije. Organizirana je v 11 območnih enot oz. zborov, v katere so odvetniki vključeni glede na njihov sedež. Ta območja se pokrivajo z območjem Okrožnih sodišč.

Odvetniška zbornica Slovenije je članica ali članica opazovalka številnih pomembnih mednarodnih organizacij, med njimi UIA – Mednarodne unije odvetnikov, ki ima status svetovalne organizacije pri OZN in Evropskem svetu ter CCBE – Združenja odvetnikov in odvetniških zbornic Evropske unije. (Vir: OZS)

“Vsak odvetnik je pravnik; ni pa vsak pravnik odvetnik.”

V vsakdanjem življenju se pogosto pojavlja napačno razumevanje in razlikovanje med tem kdo je pravnik in kdo je odvetnik. Skupni imenovalec obeh je uspešno zaključen univerzitetni študij prava. Od tukaj naprej pa se njuni poti razhajata in pojavljati se začnejo pomembne razlike. 

  • Pravnik, ki ne želi postati odvetnik, bo po končanem študiju lahko opravljal katerikoli poklic. Lahko med drugim izbere karierno pot notarja, sodnika ali pravnika v javnem ali zasebnem sektorju – v pravni službi torej. Veliko se jih tudi odloči za samostojno podjetniško pot, kjer posameznikom in podjetjem svetujejo na področju prava, torej opravljajo t.i. druge pravne dejavnosti v okviru Standardne klasifikacije dejavnosti, med katere pa ne spada odvetništvo, saj gre za samostojno dejavnost. Pravnik bo lahko tudi profesor na univerzi ali drugo in njegovo delo bo lahko izredno raznoliko. 
  • Pravnik, ki pa želi postati odvetnik, bo šel po poti dodatnega izobraževanja, usposabljanja in preverjanja, ki ga zakon zahteva za opravljanje odvetniškega poklica. Opravil bo pripravništvo, pravniški državni izpit ter odvetniško kandidaturo. Tak kandidat bo moral, med drugim, imeti vsaj štiri leta delovnih izkušenj ter uspešno opravljen izpit iz poznavanja Zakona o odvetništvu z odvetniško tarifo in Kodeksa odvetniške poklicne etike, da bo lahko zaprisegel kot odvetnik ter se vpisal v imenik odvetnikov. Z vpisom posameznik pridobi pravico do opravljanja odvetniškega poklica.

Opisano ni merilo kakovosti med pravniki in odvetniki temveč dodaten pokazatelj vloge, ki jo ima odvetništvo v družbi ter posledično zakonskih zahtev, ki jih je potrebno izpolniti za opravljanje tega zahtevnega in odgovornega poklica. Na področju svetovanja in zastopanja strank se to dodatno kaže v tem, da pravnik, ki ni odvetnik, stranke proti plačilu ne more zastopati pred sodiščem, ne zavezuje ga Zakon o odvetništvu, Odvetniški poklicni kodeks in ni nujno, da je zavarovan pred odgovornostjo za škodo, ki bi utegnila nastati stranki v zvezi z opravljanjem njegovega poklica. 

Torej, vsak odvetnik je pravnik, biti pravnik pa ne pomeni biti tudi odvetnik. 

Delo odvetnika

Obseg dela

Odvetnik se pri svojem delu lahko ukvarja z različnimi pravnimi področji in nam lahko pomaga na različne načine. Glede na hiter razvoj družbe, tehnologije in novih pravnih panog, pa se pojavlja vedno več odvetnikov, ki so specializirani za posamezno pravno področje. Takšen primer so na primer specializirani odvetniki kazenskega, stečajnega, gospodarskega in delovnega prava.

V prvi vrsti preprečevanje in ne le saniranje sporov

V splošnem velja prepričanje, da odvetnikovo delo predstavlja v glavnem zastopanje in zagovarjanje strank pred sodiščem in posledično, da stranka potrebuje odvetnika šele, ko je spor nastal in ga mora reševati pred sodišči. Takšno prepričanje je seveda zmotno. O tem, kdaj stranka potrebuje odvetnika, smo na naši platformi že pisali. Zagotovo pa je pametneje spor vnaprej preprečiti, kot ga kasneje poskusiti reševati, zato je bolje in ceneje odvetnika najeti še pred nastankom spora. Tako je na primer priporočljivo, da se stranka z odvetnikom prehodno posvetuje, če;

  • želi ločitev in želi urediti stike z otroci in dodelitev varstva ter vzgoje;
  • je bila poškodovana v prometni, delovni ali kakšni drugi nezgodi;
  • želi kaj kupiti, prodati, podariti;
  • je bila osumljena, obtožena določenega kaznivega dejanja;
  • ustanavlja podjetje oziroma želi urediti razmerja med družbeniki;
  • sklepa gospodarske pogodbe;
  • želi urediti meje;
  • ureja zapuščinske zadeve;
  • sodeluje v postopku javnih naročil;
  • želi vpis v zemljiško knjigo;
  • pričakuje težave na delovnem področju (odpoved, kršitev pravic iz delovnega razmerja);
  • gradi, prenavlja hišo, ipd.

Odvetnik bo v tej fazi svetoval na kakšen način se sporu izogniti oziroma kako zmanjšati tveganje za nastanek sporov in pomagal zadevo pravno ustrezno urediti. Na tem mestu lahko odvetnik sestavi različne listine, pogodbe (prodajne, darilne, menjalne, najemne, zakupne, posojilne, gradbene, gospodarske pogodbe, pogodbe o ustanovitvi gospodarskih družb in gospodarske pogodbe s tujimi partnerji, pogodbe med zakonci, pogodbe o razpolaganju s premoženjem oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, dedne pogodbe ter oporoke), zadolžnice, zemljiškoknjižne, registrske predloge, pregleda dokumentov ali izdela pisna mnenja. Odvetnik pa lahko po pooblastilu tudi sodeluje na sestankih, pogajanjih, daje izjave in sklepa posle (podpisuje pogodbe). Lahko vodi skupščine delniških družb, pripravlja interne akte podjetjih in sodeluje v postopkih javnih naročil, nenazadnje pa lahko odvetnik opravlja tudi funkcijo stečajnega upravitelja. 

Kaj, če do spora vseeno pride?

V primeru, da pride do spora, je dodana vrednost odvetnikovega nasveta, da pravočasno opozori na morebitna tveganja in osvetli relevantne okoliščine posameznega primera ter diagnosticira pravni položaj posameznika (pravice, obveznosti, možnosti, okvirni potek reševanja, stroški). Dober odvetnikov nasvet na tej točki ni tisti, ki ga stranka rada sliši, ampak realna, informirana ocena strankinega položaja, podkrepljena z možnostmi in nemožnostmi, ki jih ima stranka na voljo. Tudi če je ta neugodna, bo za stranko koristna, saj ji bo privarčevala marsikatere sodne in druge stroške, če bo stranka oceno znala uporabiti za to, da se bo odločila za drugačno rešitev nastale težave.

Če je to treba, lahko v naslednjem koraku odvetnik zagovarja in zastopa stranko v različnih postopkih. Tu imamo v mislih zastopanje v kazenskih, civilnih, družinskih, odškodninskih gospodarskih, upravnih, delovnih, dednih in nepravdnih postopkih, prav tako pa v postopkih alternativnega reševanja sporov in v postopkih pred državnimi organi, zavarovalnicami, organi lokalnih skupnosti, nosilcih javnih pooblastil in nenazadnje pred delodajalci.

Potrebno je poudariti, da je odvetnik skladno z zakonom edini, ki lahko stranko proti plačilu zastopa na sodišču. Drugače se načeloma lahko stranka zastopa sama, ampak danes je zaradi vedno kompleksnejših predpisov o vodenju sodnih postopkov skoraj nemogoče kvalitetno varovati svoje interes brez odvetnika. V določenih primerih npr. v civilnih zadevah lahko stranko pred okrajnim sodiščem zastopa (brez plačila) vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben. Pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pa lahko stranko zastopa samo odvetnik ali drugi pravnik, ki je opravil pravniški državni izpit. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi zakon predpisuje obvezno zastopanje po odvetniku (razen v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit). Podobno stroga ureditev je na področju kazenskega prava, kjer lahko obdolženca zastopa samo odvetnik, v postopkih pred sodišču po Zakonu o duševnem zdravju pa je zastopanje po odvetniku obvezno.

Odnos med stranko in odvetnikom 

Ko odvetnik nastopa na “trgu”, lahko z drugimi odvetniki tekmuje le s kakovostjo svojega dela ( 22. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike). Strank ne sme pridobivati z obljubami uspeha, ponujanjem cenejšega zastopanja ali obljubljanjem provizij ali nagrad za pridobivanje strank (24. člen Kodeksa). Odvetnik sme o sebi in svojem delu posredovati le tiste podatke, ki so stvarni, resnični in se nanašajo na poklic. Prepovedano je reklamiranje odvetniške dejavnosti, kar je zlasti hvala kakovosti lastnega dela, navajanje uspešnih obramb, dobljenih pravdnih in drugih zadev, sodelovanja v odmevnih zadevah, števila strank in njihove pomembnosti.

Stik med stranko in odvetnikom

Potem, ko stranka vzpostavi stik z odvetnikom, ta z njo praviloma opravi uvodni posvet. O tem kako poiskati odvetnika, kako poteka začetna komunikacija med odvetnikom in stranko in koliko lahko stane uvodni posvet smo na našem blogu že pisali. Vseeno pa velja ponoviti, da že na tej točki odvetnika odvetniška poklicna etika zavezuje v mnogih pogledih. Tako mora odvetnik že na samem začetku stranko vnaprej: 

  • seznaniti s pričakovanim potekom postopka in s približno oceno stroškov zastopanja ter tveganjem za plačilo teh stroškov; 
  • poučiti, da je lahko sodna odmera stroškov v breme nasprotne stranke manjša od njegovega računa in ji nenazadnje omogočiti, da tudi sama pregleda Odvetniško tarifo (44. in 45. člen Kodeksa). 

Priporočljivo je tudi, da se stranka in odvetnik že na tej točk sporazumeta, kako bo stranka plačala stroške zastopanja. V kolikor odvetnik oceni, da bi bila stranka lahko upravičena, pa jo mora obvestiti o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči (38. člen Kodeksa).

Podelitev pooblastila in zastopanje

Potem, ko se odvetnik in stranka dogovorita za zastopanje, se oblikuje mandatno razmerje, ki je lahko zapisano, na njegovi podlagi pa odvetnik za stranko opravi različna dejanja. Ponavadi se dogovoru pridruži še podpis pooblastila (npr. gl. osnutek priporočen s strani OZS), ki predstavlja upravičenje pooblaščenca (odvetnika) za zastopanje stranke v različnih postopkih. V primeru, da bi zastopanje stranke pomenilo kolizijo interesov, npr. če odvetnik ali kdo drug iz njegove pisarne že zastopa nasprotno stran (tudi če gre za ločeno zadevo), odvetnik zastopanja ne bo smel sprejeti.

Po podelitvi pooblastila bo lahko odvetnik za stranko glede na vrsto zadeve lahko opravljal različna dejanja, ki smo jih omenili zgoraj.  Pri tem je dolžan stranko vestno in požrtvovalno zastopati in zagovarjati stranko tako, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna zakonita sredstva (41. člen Kodeksa in 11. člen ZOdv). O postopanju in delu mora odvetnik stranko redno obveščati, jo poučevati o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih ter ji omogočiti vpogled v stanje zadeve (sporočiti podatke iz sodnih spisov, poizvedb, itd.) (44. člen Kodeksa). 

Odvetnikova naloga je reševanje sporov, zato se mora izogibati poglabljanju sporov oziroma vzbujanju novih. Odvetnik ne sme nagovarjati stranke, da se odreče neki svoji pravici, še toliko manj pa sme na lastno pest razpolagati s pravicami ali interesi stranke. Med odvetnikom in stranko mora vladati iskrenost, odvetnik ne sme vzbujati lažnih upov ali obljubljati, da se bo zadeva rešila izven sodišča ali po pravni poti. 

Zaupnost (tajnost) 

Od trenutka, ko stranka odvetniku podeli zastopanje, postane vsebina njunega odnosa strogo zaupna. Načelo zaupnosti (tajnosti) je najpomembnejše načelo, ki ga mora odvetnik upoštevati v razmerju do stranke. Po drugi strani pa bi brez njega težko prišel do potrebnih informacij za opravljanje svojega dela. Odvetnik mora varovati kot tajnost vse, kar mu je stranka zaupala, pri čemer mora sam oceniti, kaj stranka želi varovati kot tajno. Dolžnost varovanja tajnosti velja tudi po prenehanju zastopanja.

Zamenjava odvetnika

V primeru, da stranka ni zadovoljna z delom odvetnika, lahko pooblastilo kadarkoli prekliče in si izbere drugega (12. člen ZOdv). Odvetnik, ki zadevo prevzame, se mora pred prevzemom zastopanja prepričati ali je stranka izpolnila vse (finančne) obveznosti do prejšnjega odvetnika v skladu z odvetniško tarifo ali dogovorom. Na drugi strani lahko tudi odvetnik stranki pooblastilo kadarkoli odpove. Pri tem je odvetnik za stranko dolžan še en mesec opravljati dejanja, če je to potrebno, da se odvrne škodo, ki bi z odpovedjo lahko nastala. Načeloma odvetnik ne sme odpovedati nadaljnjega zastopanja stranki v neprimernem času ali v okoliščinah, ko bi to bilo za stranko škodljivo (12. člen ZOdv in 39. člen Kodeksa). Ob prenehanju zastopanja mora odvetnik izročiti stranki vse njene listine (spis), tudi če ta še ni poravnala obveznosti do njega.

Se je pa treba zavedati, da zamenjava odvetnika sredi postopka ni optimalna, kajti odvetnik, ki se že dlje časa ukvarja s primerom, tega tudi najbolje pozna. Da bo nov odvetnik nadoknadil poznavanje zadeve, bo zahtevalo veliko začetnega stroška in včasih se vsega za nazaj tudi ne da popravit.

V primeru dvoma v delo odvetnika oz. odvetniške pisarne, je priporočljiv razgovor ter razjasnitev nejasnosti. Na trgu je zelo veliko odvetnikov, ki odlično opravljajo svoje delo in ko je le možno, naredijo korak proti svoji stranki.

S svojim odvetnikom se pogovorimo, ko imamo občutek, da:

  • ni dovolj strokovno podkovan;
  • ne pozna našega primera in se ni dovolj pripravil;
  • spreminja proces dela in dodaja stroške, ki jih ne razumemo;
  • ima neprimeren način komunikacije z nami kot stranko.

Če je bil stranki dodeljen odvetnik na podlagi brezplačne pravne pomoči in ta svoje dolžnosti ne opravlja dobro, sme stranka pristojnemu organ za brezplačno pravno pomoč podati zahtevo, da odloči o razrešitvi postavljenega odvetnika. Namesto razrešenega odvetnika se postavi drugega. O razrešitvi se obvesti Odvetniško zbornico Slovenije  (30.člen Zakon o brezplačni pravni pomoči ZBPP).

Plačilo odvetniških storitev

Odvetniške storitve na prvi pogled niso poceni, vendar je zagotovo bolj tvegano in s tem dražje reševati svoje pravne probleme brez odvetnika. Osnova za plačilo delo odvetnika je odvetniška tarifa. Stranka in odvetnik pa se lahko dogovorita tudi za drugačen način določitve odvetnikove nagrade s posebnim pisnim dogovorom. O tem kako odvetniki zaračunavajo svoje storitve smo obširno pisali v našem blogu Kako odvetniki obračunavajo svoje storitve

Kaj lahko storim, če mi je zaradi odvetnikovega ravnanja (opustitive) nastala škoda? 

Vprašanje odvetnikove odgovornosti spada v širšo skupino odgovornosti strokovnjakov npr. zdravnikov, inženirjev itd., ki nastane strankam pri opravljanju njihove dejavnosti. Odgovornost za škodo je samo eden izmed vidikov odgovornosti odvetnika, ta se namreč lahko razteza tudi na disciplinsko odgovornost pred Odvetniško zbornico in kazensko odgovornostjo (Bogomir Horvat, Odškodninska odgovornost odvetnikov). 

Dejstvo je, da je vsako od teh odgovornosti potrebno izkazati in postopki za to so kompleksni ter zahtevajo natančne dokaze.

Odškodninska odgovornost

Odškodninska odgovornost odvetnika ni samoumevna, saj morajo biti za to izpolnjeni zakonski pogoji – presoja se po pravilih skrbnosti dobrega strokovnjaka (ustava, zakon, pravila, načela stroke, običaji). Odvetnik ni zavezan k uspehu, kar pomeni, da sam neuspeh ali rešitev zadeve na način, ki ni zadovoljiv za stranko,  še ne pomeni krivdne odgovornosti za škodo. Odvetnik torej nima odgovornosti za uspeh, ampak za prizadevanje, da bo ravnal kot skrben strokovnjak – zakonito, vestno, pošteno, z vso skrbnostjo, znanjem in sposobnostjo pravnega strokovnjaka ter po načelih odvetniške poklicne etike. Odvetnikovo nepravilno delo se tako lahko kaže v ravnanjih, ki so nasprotju z zgoraj navedenimi pravnimi standardi, pa tudi v opustitvah dolžnih ravnanj (npr. zamuditev roka), ki jih je mogoče opredeliti za njegovo krivdo (Sodba II Ips 290/99). 

Teoretično, če stranka dokaže nastanek škode in obstoj pogojev odvetnikove odškodninske odgovornosti, je upravičena do njene povrnitve. Dokaz, ko odvetnikova kršitev predstavlja neizvedbo določene storitve, je enostavnejši. Težje je dokazovati, da je stranka zaradi odvetnikovega ravnanja (opustitve) izgubila spor ali izgubila pravno varstvo.  

Kot smo že povedali, imajo odvetniki svojo odgovornost za škodo, ki bi nastala zaradi hude malomarnosti, napake ali opustitve poklicne dolžnosti odvetnika, obvezno zavarovano. Iz tega razloga morajo stranke morebitne zahtevke za povračilo škode nasloviti na zavarovalnico. Podatke o zavarovalnici je mogoče pridobiti na strani Odvetniške zbornice Slovenije. V praksi so zavarovalnice do povrnitve odškodnine zelo stroge. Praviloma bodo odškodninskemu zahtevku ugodile šele, če je očitno, da bi stranka v sporu uspela, če odvetnik ne bi naredil napake. Zelo pogosto pa do te ugoditve ne bo prišlo na stopnji poravnave ampak bo za to potreben sodni spor. Sodišča imajo za razliko od zavarovalnic načeloma drug pristop in na prvo mesto, dajejo ugotavljanje ali je stranka zaradi odvetnikovega ravnanja izgubila pravico do sodnega varstva in šele na drugo mesto ali bi npr. pravočasno vložena pritožba pripeljala do drugačnega rezultata (uspeha stranke) (Bogomir Horvat, Odškodninska odgovornost odvetnikov). Praksa je pokazala, da npr. zahtevki iz razloga pasivnosti odvetnika na obravnavi in odvetnikovo obljubljanje uspeha ni zadostna podlaga za izplačilo.

Disciplinska odgovornost

Za svoja ravnanja pri zastopanju stranke lahko odvetnik odgovarja tudi disciplinsko. Temeljna ureditev disciplinske odgovornosti je v Zakonu o odvetništvu, podrobneje pa jo ureja Statut Odvetniške zbornice Slovenije. V kolikor posameznik meni, da odvetnikova ravnanje ali opustitev predstavljata disciplinsko kršitev, lahko o tem obvesti Odvetniško zbornico Slovenije. Če slednja ugotovi disciplinsko odgovornost lahko odvetnika doletijo različni ukrepi, odvisni od teže kršitve npr. opomin, denarna kazen, začasni ali celo trajni odvzem odvetniškega poklica (62. Člen ZOdv).

Kazenska odgovornost 

Tretja oblika odgovornosti, ki lahko doleti odvetnika, je kazenska odgovornost. Kazensko lahko odgovarja odvetnik, ki pri opravljanju svojega dela neupravičeno izda poklicno skrivnost (142. člen Kazenskega zakonika) ali če pri zastopanju zavestno ne izpolni svoje obveznosti delati v korist stranke ali dela v njeno škodo oziroma izrabi pooblastila za pridobitev premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (215. člen Kazenskega zakonika). V prvem in drugem primeru se kršitelja lahko kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta, v tretjem pa z zaporom do pet let. Pri prvem je pregon možen le na podlagi zasebne tožbe, pri drugem in tretjem primeru pa je mogoče kaznivo dejanje izneverjenja naznaniti policiji, sodišču ali državnemu tožilcu.

Za konec, še zgodovina

Odvetništvo je častivreden in visoko cenjen poklic, katerega zametke zasledimo že v antičnih časih. Temelje sodobnega odvetništva je leta 1782 postavil Občni sodni red, ki je odpravil vezanost odvetnika na določeno sodišče in postavil/zaostril pogoje za opravljanje odvetništva. Poleg tega pa je z uveljavitvijo pisnosti v civilnem postopku dal odvetništvu nepogrešljivo vlogo. (Vir: dr. Janez Kranjc,  Pot do odvetniška zbornice in kam naprej)

O organiziranem in neodvisnem odvetništvu na slovenskem, kakršnega poznamo danes, pa lahko začnemo govoriti šele nekje v drugi polovici 19. stoletja, ko je bil s kopnjenjem absolutizma in rastjo moči posameznih institucij leta 1868 v Avstrijskem cesarstvu sprejet t.i. Odvetniški red, ki je omogočil neodvisnost in samostojnost odvetništva. Če si bil pred tem osumljen kaznivega dejanja, si bil postavljen direktno pred obličje cesarjeve pravice, ta isti tožnik-cesar pa ti je izbral tudi zagovornika ter nazadnje morebitno kazen tudi izvršil. Po sprejemu Odvetniškega reda zagovornike ni več postavljala oblast, ampak si od takrat naprej svojega zagovornika izbere vsak sam. Skozi družbeni razvoj je odvetništvo postalo vitalni del (pravne) države in brez njega si delovanja družbe danes ni več mogoče predstavljati. (Vir: Odvetniška zbornica Slovenije)


© 2020 IURALL d.o.o. To delo je (zaščiteno kot) avtorsko delo
in licencirano pod licenco CC BY-ND.

Objavljene vsebine ne predstavljajo pravnega mnenja, pravnega nasveta ali stališča avtorjev in/ali družbe IURALL d.o.o. in nimajo pravnih posledic, temveč so le usmerjevalne in informativne narave. Odgovornost za napake v podanih informacijah na tem spletnem mestu in/ali za morebitno napačno ali narobe razumljeno vsebino je izključena.

Priporočamo, da objavljene vsebine vselej dodatno preverite in se nanje ne zanašate ali ukrepate, ne da bi si pred tem zagotovili strokovno odvetniško pomoč. Vsebine namreč ne predstavljajo nadomestila za odvetniški nasvet, saj ta terja podrobno preučitev vsakega konkretnega primera – celotno dejansko stanje in razpoložljivo dokumentacijo – kar sicer vselej priporočamo.

Izberi odvetnika

Opiši primer. Preglej ponudbe več odvetnikov. Najami odvetnika. Reši primer.

Opiši primer