Kolektivna odškodninska tožba zaradi kršitev pravic iz delovnopravnih razmerij v slovenski pravni ureditvi in sodni praksi

Delavca in delodajalca z vstopom v delovno razmerje vežejo medsebojne pravice in obveznosti. V kolikor katera stran teh obveznosti ne spoštuje lahko pride do odškodninske odgovornosti. Oškodovanec ima pravico vložiti tožbo pred pristojnim Delovnim sodiščem, ki navadno zadevo obravnava individualno. Na drugi strani Zakon o kolektivnih tožbah v primeru množičnega oškodovanja omogoča vložitev kolektivnega zahtevka večih oškodovancev. O kolektivni odškodninski tožbi zaradi kršitev pravic iz delovnopravnih razmerij piše odvetnica dr. Ines Grah.

Temeljno načelo pri presoji odškodninske odgovornosti je opredeljeno v 10. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in govori o prepovedi povzročanja škode. Vsak se je namreč dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (lat. neminem ledere). 

Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, katerega vsebina je obveznost odgovorne osebe povrniti oškodovancu škodo, za katero odgovarja, in pravica oškodovanca zahtevati od odgovorne osebe povrnitev te škode. Da bi odškodninska odgovornost lahko nastala, morajo nastopiti določena pravna dejstva. Da lahko govorimo o odškodninski odgovornosti morajo biti izpolnjene zakonske predpostavke. Splošna pravila civilnega prava določajo 4 predpostavke: 1. nedopustno oziroma protipravno ravnanje, 2. pravno priznano škodo, 3. vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost za škodo ali krivdo. Da bi obstajala krivda mora storilec ravnati z naklepom ali malomarno (131 do 189. člena OZ). 

Razlika med splošno civilno odškodninsko odgovornostjo in odškodninsko odgovornostjo po delovnem pravu je v sklenjenem delovnem razmerju. Pojem delovnega razmerja je določen v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) in določa, da je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem razmerje, v okviru katerega se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca ter da je vsaka pogodbena stranka dolžna izvrševati dogovorjene in predpisane pravice in obveznosti. Če se medsebojne pravice in obveznosti v delovnem razmerju ne spoštujejo, lahko nastopi odškodninska odgovornost delodajalca ali delavca ali pa obeh hkrati.

Delavec ima zoper delodajalca možnost vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem. Delovna sodišča so specializirana sodišča in so pristojna za reševanje sporov, za katere Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) tako izrecno določa. Delovno sodišče odloča v individualnih delovnih sporih med delavci in delodajalci o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja; o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki; o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom; v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom; o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja in drugih primerih, izrecno navedenih v 5. členu ZDSS-1. V odškodninskih sporih so to spori med delavcem in delodajalcem, vključno s spori, v katerih je poleg delodajalca tožena tudi zavarovalnica. Za spore, v katerih je tožena le zavarovalnica, po ZDSS-1 pristojnost delovnega sodišča ni predpisana. 

V individualnem odškodninskem delovnem sporu sodišče za vsak posamezen primer ugotavlja dejansko stanje, izvaja dokazni postopek in na koncu postopka odloči o zahtevku posameznika. Če obstajajo pogoji 300. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je mogoče tudi združevanje več postopkov. In sicer je to mogoče v primeru, ko pred istim sodiščem tekče več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev. Te pravde je mogoče s sklepom senata združiti v skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo. Na podlagi Zakona o kolektivnih tožbah (v nadaljevanju: ZKolT), ki je začel veljati 21.10.2017, uporabljati pa se je začel 21.4.2018 pa je v primeru množičnega oškodovanja omogočeno s kolektivno tožbo uveljavljati zahtevke več oškodovancev. Posamezni oškodovanci (drugače kot v primeru sosporništva ali združitve pravd v pravdnem postopku) niso stranke postopka in ne morejo samostojno vložiti tožbe, tožba je vložena v njihovo korist s strani upravičene organizacije. Na podlagi zakona je torej omogočeno zbiranje zahtevkov posameznikov in njihovo skupno uveljavljanje pred pristojnim sodiščem. Če se na področju delovnega prava obravnavajo zahtevki za varstvo pravic delavcev je pristojno delovno sodišče. V nadaljevanju bo podrobneje predstavljena odškodninska tožba zaradi kršitve pravic iz delovnih razmerij v slovenski praksi, posebej v luči kolektivnih odškodninskih tožb na podlagi ZKolT.

dr. Ines Grah, odvetnica
Odvetniška pisarna dr. Ines Grah
Junij 2021

Celoten članek vam je na voljo s klikom na spodnjo povezavo.

Strokovna vsebina je nastala v sodelovanju s Sindikatom obrti in podjetnišva Slovenije (www.sops.si) ter v okviru projekta KRUSPOP – »Krepitev usposobljenosti socialnih partnerjev s področja obrti in podjetništva« delno financirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropska unija, iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se financira iz Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020.

Objavljena vsebina ne predstavlja pravnega mnenja, pravnega nasveta ali stališča avtorjev in/ali družbe IURALL d.o.o. in nima pravnih posledic, temveč je le usmerjevalne in informativne narave. Odgovornost za napake v podanih informacijah na tem spletnem mestu in/ali za morebitno napačno ali narobe razumljeno vsebino je izključena.

Priporočamo, da objavljene vsebine vselej dodatno preverite in se nanje ne zanašate ali ukrepate, ne da bi si pred tem zagotovili strokovno odvetniško pomoč. Vsebine namreč ne predstavljajo nadomestila za odvetniški nasvet, saj ta terja podrobno preučitev vsakega konkretnega primera – celotno dejansko stanje in razpoložljivo dokumentacijo – kar sicer vselej priporočamo.