Časnik Finance.si je objavil podroben članek [paywall] o prihajajočih spremembah pri avtorskem pravu. V nadaljevanju si lahko preberete celoten članek.
Junija letos poteče rok za implementacijo Direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu. Preverili smo kakšna je situacija in katera vprašanja ter kaj prinaša ta direktiva.
Direktiva (EU) 2019/790, ki je začela veljati aprila 2019, zdaj pa se izteka dvoletni rok za implementacijo, s katero želi EU posodobiti avtorsko pravo, v smeri tehnološkega napredka in vzpostaviti ravnovesje med (i) avtorji/ustvarjalci (npr. glasbeniki, novinarji), (ii) imetniki pravic (npr. posredniki, založbe, medijske hiše, producenti), (iii) ponudniki deljenja vsebin na spletu (spletne platforme) ter (iv) uporabniki interneta, že od svojega začetka zbuja napete razprave o samih temeljih avtorskega prava in interneta ter razdvaja družbo.
Če se vsi sicer strinjajo, da je reforma avtorske zakonodaje nujna, pa o sami vsebini, tudi po več letih razprav in celo po potrditvi direktive, obstajajo mnoga razhajanja. Predvsem glede dveh kontroverznih členov, na katera se bomo osredotočili v nadaljevanju.
Sorodna pravica za medijske hiše ali davek na povezave
S 15. členom direktiva za izdajatelje medijskih publikacij vzpostavlja novo pravico, sorodno tisti, ki jo že imajo glasbeni in filmski producenti. Slednja je tekom časa pridobila mnoge nazive od (nova) sorodna pravica, založniška pravica do davek na povezave.
Kaj ta pravica omogoča? Medijske hiše bodo lahko, za komercialno rabo svojih vsebin, od ponudnikov storitev informacijske družbe (npr. agregatorjev novic kot je Google News), zahtevale plačilo nadomestila.
A ta pravica ni absolutna. Medijske hiše do nadomestila ne bodo upravičene, če bodo informacijske družbe do njihovih medijskih publikacij vzpostavljale hiperpoveze (“link), uporabljale le posamezne besede iz teh publikacij ali tvorile zelo kratke izvlečke (“snippets”) le-teh.
Kako se bo presojal obseg in kje bo postavljena meja, zaenkrat še ni znano. Verjetno bo to pokazala praksa. Nova obveznost se prav tako ne bo uporabljala za znanstvene oziroma akademske namene, izključena pa bo tudi raba s strani uporabnikov interneta, za zasebne in nekomercialne namene. To pomeni, da bodo lahko ti še naprej delili vsebine na družbenih medijih in na primer objavljali povezave na spletne časopise.
S tem naj bi bili novinarji deležni večje zaščite in prihodkov, ki bodo ustvarjeni na podlagi nove pravice izdajateljev medijskih publikacij. Nasprotniki temu močno oporekajo. Pravijo, da to ne bo vplivalo na povečanje kakovosti med novinarji ali na njihovo zaščito, predvsem pa ne na njihov zaslužek, saj direktiva ne omogoča, da bi njene določbe posegale v pogodbene dogovore med novinarji in založniki in prav tako ne v nacionalno avtorsko pravo. Kar pomeni, da bo lahko ta pravica preprosto odpadla v procesu pogajanja med novinarji in medijskimi hišami.
Filter za nalaganje vsebin – del, ki je dvignil največ prahu
Zagotovo je 17. člen tisti, ki je v javnosti dvignil največ prahu. Dosedanja praksa prijave in odstranjevanja že objavljenih vsebin, ki (domnevno) kršijo avtorske pravice ne bo več zadostovala. Odgovornost za kršitve avtorskih pravic se namreč z uporabnikov, ki objavljajo vsebine, seli na pleča komercialnih ponudnikov deljenja vsebin javnosti (spletnih platform npr. Youtube, Google, Facebook, platforme za deljenje literature, programov …).
Platforme bodo morale za objavo vsebin predhodno pridobiti dovoljenje imetnikov pravic (založb), denimo s sklenitvijo licenčnega sporazuma. Če tega ne bodo storile bodo lahko neposredno odgovorne za kršitev avtorskih pravic, ki bi jih lahko povzročila npr. ne odobrena objava skladbe, razen, če bodo dokazale, da:
- so si po najboljših močeh prizadevale za sklenitev licence,
- so si po najboljših močeh prizadevale, da do neodobrenih vsebin ne bo mogoče dostopati,
- so po utemeljenem obvestilu imetnika pravice hitro odstranile oporečno vsebino.
Namen tega člena je spodbuditi platforme k sklepanju licenčnih pogodb in posledično avtorjem oziroma imetnikom pravic zagotoviti udeležbo pri zaslužkih, ki so jih deležne platforme na podlagi objavljenih vsebin.
Izjeme 17. člena
Treba je poudariti, da imajo zgornje obveznosti tudi svoje izjeme. Uporabniki platform bodo še naprej lahko prosto uporabljali vsebine za namene citiranja, kritike, ocene, karikature, parodije in imitacije, prav tako bodo lahko še naprej prosto nalagali t.i. “meme” in “gife” in to ne bo ogrozilo avtorskih pravic.
Zgornje obveznosti tudi ne bodo veljale za vse platforme. Izključene so neprofitne spletne enciklopedije, izobraževalne in znanstvene zbirke, platforme za razvoj in izmenjavo odprtokodne programske opreme, ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, spletne tržnice, storitve v oblaku med podjetji in tiste, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebine za lastno uporabo.
Prav tako direktiva za podjetja, mlajša od 3 let in za tista katerih promet ne presega deset milijonov evrov in pet milijonov mesečnih obiskovalcev predvideva milejša pravila. V primeru, da ta ne bodo sklenila licenčnih pogodb, imajo samo obveznost hitre odstranitve neodobrenih del, na katere bodo opozorili avtorji oz. imetniki pravic.
Bodo v prednosti vseeno velike platforme?
Za zdaj še ni jasno, kako bo dejansko potekalo pridobivanje licenc, v kakšni obliki mora biti podan sporazum, kdo bo zastopal avtorje oziroma imetnike pravic. Bodo to krovne, kolektivne organizacije, organizacije uporabnikov ali morda nekaj vmes?
Nasprotniki direktive ostro opozarjajo, da takšno licenciranje, kot je v preteklosti že pokazala praksa v Nemčiji in Španiji, ne deluje. Nasprotno, vodi v odstranitev avtorsko ustreznih vsebin in nekonkurenčen položaj med velikimi in malimi platformami, saj si namreč lahko velike platforme izpogajajo brezplačne licence z ustrahovanjem, da vsebin zadev preprosto ne bodo objavile. Na drugi strani ceno ureditve plačajo manjši igralci, ki se morajo boriti za pridobitev licence in jih seveda tudi pošteno plačati.
Prav tako glede na gostoto podatkov in hitrost tehnologije ni zares jasno, kako bodo lahko platforme, če ne bodo pridobile licence, preprečevale objavo avtorsko oporečnih vsebin in hkrati ne blokirale zakonitih (neoporečnih) vsebin ter upoštevale prepoved splošnega nadzorovanja vsebin, ki jih naložijo uporabniki, ki jo zastopata tako direktiva kot praksa Sodišča EU.
Nasprotniki ureditve opozarjajo, da bo nova obveznost vodila v uporabo avtomatskih filtrov (algoritmov) za prepoznavanje avtorsko zaščitenih del in odstranjevanje vsebin, ki slednje kršijo. Ti so dragi in jih ni enostavno razviti, kar naj bi koristilo predvsem velikim tehnološkim podjetjem. Manjši konkurenti si takšnega razvoja ne bodo mogli privoščiti in bodo enostavno prisiljeni v nabavo tehnologije ali pa v zmanjšanje obsega vsebin, kar bo lahko močno vplivalo na konkurenčnost (centralizacija). Drugi problem filtrov pa je, da so ti dandanes še preveč robustni (npr. ne razumejo konteksta). Z uporabo tako obstaja velika nevarnost, da bo prišlo do pretiranega filtriranja oziroma avtomatičnega blokiranja vsebin.
So filtri sploh v skladu z direktivo?
Določeno razjasnitev na tem področju bodo prinesle smernice Evropske komisije. Prvi korak na tej poti predstavlja že t.i. posvetovalni dokument (produkt dialoga z deležniki), kjer je bilo razloženo, da mora biti varstvo pravic uporabnikov, zaradi hitrosti pretoka informacij, zagotovljeno že pri samem nalaganju vsebin.
To pomeni, da ne bo dovolj, če bodo platforme zgolj zagotovile, da se napačno odstranjene vsebine ponovno naložijo (ključna je namreč možnost objave v tem trenutku). Iz česar je moč sklepati, da obstoječi robustni filtri, (še) niso v skladu z direktivo. Hkrati pa je bilo v dokumentu predlagano, da bi lahko platforme avtomatično blokirale le vsebine, ki z določenim standardom verjetnosti kršijo avtorske pravice, druge pa bi morale ostati na spletu, dokler ne bi imetniki pravic zahtevali odstranitve.
Cilj direktive: okrepitev položaja ustvarjalcev
Eden izmed ciljev direktive je tudi okrepiti položaj posameznih ustvarjalcev pri pogajanju s pogodbenimi partnerji (založbami, medijskimi hišami) o poštenem nadomestilu za uporabo njihovih del (ustvarjalci namreč pogosto na določene subjekte prenesejo pravice za izkoriščanje avtorskih pravic in za to dobijo plačilo). Direktiva za to uvaja več ukrepov:
- Primerno in sorazmerno nadomestilo za ustvarjalce (18. člen).
Ustvarjalci so pri prenosu pravic upravičeni do primernega in sorazmernega plačila. V Evropskem parlamentu je bilo sicer predlagano, da bi bili ustvarjalci upravičeni do dela dobička, ki ga subjekti naredijo z izkoriščanjem avtorskih pravic. S tem je želel zakondajalec poseči v slabo prakso, ko ustvarjalci ob prenosu pravic dobijo le enkratno (pavšalno) in razmeroma nizko plačilo. Sprejeti tekst te prakse žal ne prekinja, saj dovoljuje enkratna izplačila in le dodaja, da slednja ne smejo biti pravilo.
- Pregled ustvarjalcev nad izkoriščanjem njihovih del (19. člen).
Subjekti, na katere bodo ustvarjalci prenesli svoje pravice (npr. založbe), bodo morali s slednjimi deliti celovite informacije o izkoriščanju njihovih del, da bodo lahko ustvarjalci bolje ocenili njihovo ekonomsko vrednost. Prav tako bodo ustvarjalci upravičeni do dodatnih informacij s strani pridobiteljev podlicenc (platforme), katerim so npr. založbe podelile licenco za objavo.
- Mehanizem za prilagoditve pogodb (20. člen)
Na podlagi prejetih informacij bodo ustvarjalci lahko zahtevali prilagoditev osnovne pogodbe o prenosu pravic, če se izkaže, da je dogovorjeno plačilo nesorazmerno s prihodki, ki jih je prineslo izkoriščanje njegovega dela. Vprašanje je, kako bo ta mehanizem deloval, glede na to, da določbe ne bodo vplivale na pogodbeno svobodo in so namenjene za zagotovitev pravičnost zgolj v izrednih razmerah.
- Pravica do preklica pravic (22. člen).
Ustvarjalci bodo lahko svoje pravice po preteku razumnega časa od sklenitve licenčnega sporazuma pridobili nazaj, če se njihova dela ne bodo izkoriščala.
- Postopek reševanja sporov za avtorje in izvajalce (21. člen).
Kje smo z implementacijo direktive?
Ker gre za direktivo in ne uredbo, je nujna implementacija v lokalno zakonodajo. Nekatere države EU so se implementacije lotile na enovit način, druge preko posameznih določb, nekatere so šele v fazi diskusije, druge so že pripravile predloge zakonov oziroma posameznih določb (Avstrija, Nemčija, Finska). Peščica držav pa je celo že globoko v zakonodajnem postopku in so celo v določeni meri že implementirale posamezne določbe (Madžarska – 5. člen, Francija – 15. člen) ali prenesle celotno direktivo (Nizozemska).
Slovensko gospodarsko ministrstvo je 24. maja v medresorsko usklajevanje poslalo dva zakona, ki sta vezana na
direktivo: zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorskih in sorodnih pravicah in predlog zakona o
spremembah in dopolnitvah zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic.
Kaj morate zaenkrat storiti?
Kako se torej ustrezno pripraviti na začetek veljavnosti direktive v času, ko še ni znano kako se bo direktiva konkretno izvajala in za odgovore na mnoga vprašanja še čakamo na smernice Komisije, osnutek implementacijskega zakona oziroma odločitev Sodišča EU?
V vsakem primeru je priporočljivo, da podjetja najprej preučijo direktivo in ugotovijo ali jih bo nova zakonodaja na področju avtorskega prava sploh zavezovala in kako ter kako lahko prilagodijo svoj način poslovanja npr. z ustreznimi tehničnimi rešitvami, licenčnimi sporazumu, prilagoditvijo splošnih pogojev poslovanja ipd.